Smo čudaški narod!

Ne vem koliko se nas zaveda, da je tako. Da smo čudaski narod. Da nismo

najbolj evropejski. Čeprav čudastvo je relativno. Kdo pa v resnici drži

normative o normalnem? Vseeno. 

Smo rasno dokaj čista drzava. Če izuzamemo turiste postane  vse  belo. Sem pa tja kaksna pikica. Če ne gre drugače izbrišemo  iz državnega registra nekaj sto pack. Brez posledic.

Imamo najaresivnejši sistem prisiljenega cepljenja otrok v evropi. Ker nam tako narekuje farmamafija in ne naša vest. 

Naši politiki poslankujejo kar iz zapora. Če je pa nuja dobijo izhod. 

Smo reveži vendar nimao poceni trgovin. Tesco bo slovenska jabolka še naprej prodajal v Angliji po nižji ceni kot Mercator pri nas. 

Kdo ve kaj vse bi lahko še napisala če bi gledala poročila. Če nekaj let ne bi preživela v tujini me vse skupaj mogoče ne bi niti begalo. Tako pa me. Ker vidim da smo širokospektralno nesrečen in ubog narod. Ampak če dam vse to nastran in pozabim na politična dogajanja in zgodovino in svojo narodnost in se zazrem globoko vase ter vprasam:"Sem srečna?". 

Če je sreča to da živim v Sloveniji in ne Indiji, potem DA. Če je sreča v ljubezni, potem NE. Če je sreča v druzini, NE. Če je sreča v denarju, NE. Če je sreča biti zdrav, NE.

Če je sreča v razumevanju, solidarnosti, dobroti, iskrenosti, NE, NE. NE in še enkrat NE. 

Kje pa čutim je ta sreča? Na misel mi pride samo ena beseda: MATERINSTVO. Ničesar nimam. Ne denarja, ne zdravja, ne ljubezni, ne družine. Čeprav sta mati in otrok zakonsko družina, se ne bi oklepala tega izraza. Če danes samska ženska pove na glas da je otrok njeno edino bogastvo vse prevečkrat naleti na očitke, da živi samo za otroka. Da ga utesnjuje in omejuje. Da ga razvaja in s tem uničuje. Zakaj pa ostaja mati sama? Kdo si želi biti sam? Je to njena volja? 

Plavam v vodah samskega sveta. V vodah osamljenosti, nerazumevanja, razočaranja, vsega slabega, kar premore ta svet. Vseeno, sirokospektralno sem srečna.